ponedeljek, 29. januar 2018

Krn (2244 m) - 28.1.2018

"Yes!!" je bila moja prva beseda, ko pridem domov z izleta in postane jasno, da bo tudi v nedeljo akcija. Res sem bil vesel. Že nekaj časa se je govorilo o Krnu. Oh ta Krn :) brez njega pač ne gre. Tokrat bo to že moj deseti vzpon nanj.
V nedeljo se odpeljemo proti Kuhinji. Sproti se nabiramo, na koncu smo že prava mala mednarodna odprava, saj se nas nabere kar osem in to iz dveh držav. Anko in Micheleja že poznam, na novo pa spoznam Majo, Marlen, Leopolda in Toma. Štartamo pozneje kot ponavadi, komaj nekaj pred 9. uro dopoldne. Prvi del poti je kopen. Sonce že pošteno greje, ko prispemo do snega (cca. 1250 mnm). Kljub temperaturam sneg sprva še ni tako mehak, zaradi varnosti se vseeno opremimo z zimsko opremo. Malo hodimo po letni poti, malo pa po svoje. Nekaj časa nas lovijo meglice, ki pa se kmalu razkadijo. Hitrejši gredo svoj tempo, tisti, ki pa bolj žlabudramo (= ves čas govorimo) pa smo bolj zadaj. Pomembno je, da vsi uživamo :). Sledimo stopinjam, ki zavijejo kar direktno po flanki proti vrhu. Pred nami je precej ljudi, nekateri pa so tudi še za nami. Nekaj je tudi smučarjev. Počasi, a vztrajno napredujemo vedno višje. Ves čas veliko govorimo in se smejimo. Tu in tam malce zapiha vetrič, ki ne moti razpoloženja. Koča se le počasi približuje. Višje srečujemo ljudi, ki so pogosto na Krnu in jih poznamo z facebook objav, se z njimi spoznavamo in se pogovarjamo. Največ časa govorimo z Boštjanom iz Kobarida. Opozoril bi na luknje, ki se pojavljajo predvsem v zgornjem delu. Te so nevarne, saj se vseh ne vidi prav dobro. Smo že nad 2000 m, a do koče je videti še daleč. No ja, sploh ni tako hudo. Sneg je tudi tu mehak, a ne preveč. Še nekaj vzpona in prispemo do Gomiščkovega zavetišča pod Krnom, od tam pa hitro krenemo na sam vrh Krna (2244 m). Razgled je krasen, vreme tudi. Uživamo v dnevu. Na vrhu so bili člani GRS, ki so imeli s seboj prikupno psičko, ki me je spominjala na našo Hero. Kako je bila fina :). Sledila je malica in številno fotkanje. Kar dolgo časa smo tu, nato pa sestopimo do koče. Sneg je zelo mehak, a se ne predira preveč. Nekateri si že tu dajo dol dereze in se drsajo navzdol, sam to naredim malce nižje. Kako fino nese, to pa so užitki posebne vrste. Vsak od nas uživa po svoje in prav je tako. Nižje počakamo, da se naberemo skupaj in nato nadaljujemo bolj v levo (gledano navzdol). Tam spet uživamo v radostih zime, a nas ne nese več toliko, saj postane preveč položno. Z malce truda pridrsamo do planine Slapnik, od tam pa gremo po kopnem nazaj do izhodišča. V Vrsnem se ustavimo in si pogledamo rojstno hišo Simona Gregorčiča. Nato pa je sledil še klepet ob pijači, potem pa smo se razšli. Tisti, ki smo šli proti Mostu na Soči si tam ogledamo še jezero, ki ga zdaj tam ni, saj čistijo strugo. Splača se iti to pogledati, saj prav veliko priložnosti za to ni. Prav čudno je videti. Kar nekaj časa smo tam, nato pa se odpeljemo nazaj proti domu.
Bilo je prav hecno in res smo se dobro imeli. Zanimiva družba smo bili :).

Razmere: sneg je bil odjužen, vendar se ni preveč prediral. Celotno pobočje je prehojeno in presmučano. Težav zaradi razmer nismo imeli. Navzdol smo se lahko drsali po mili volji.
Seveda je treba vedeti, da se bodo razmere že kmalu spremenile.

Hvala vsem udeležencem za družbo, fotografom za slike in šoferjem za prevoz :)

Klasičen pogled z parkirišča na Krn







 Malo meglic vmes















Dolomiti

Kar nekaj obiska

Maja



Luknja

Lepo je :D

















Celotna "odprava"



Marlen

Kar lepo zalito na severno stran

Koča



Gremo se drsat



Eni pa po riti





Most na Soči 





Tolminski hribi gredo spat

Ni komentarjev:

Objavite komentar