sobota, 2. september 2017

Lepotca nad jezerom Wolayer See - 30. in 31.8.2017

Štirje smo se v sredo zjutraj odpravili na dvodnevno turo v Karnijske Alpe. Zapeljali smo se do koče Tolazzi, od tam naprej smo krenili peš po poti z oznako 144. Šli smo malo po cesti in malo po stezi. Nad sabo opazujemo oba vrhova, ki smo ju imeli namen obiskati. V zmernem vzponu se dvigujemo in kar hitro smo na soncu. Blizu koče Lambertenghi Romanin, kjer je voda, smo skrenili levo po stezici, ki pelje proti stenam. Odcep ni označen, je pa smer kasneje ves čas označena z rdečimi pikami, ki so pogoste. Pred zahtevnim delom poti se opremimo, saj nas čaka prb. 500 m alpinističnega vzpona I.-II. stopnje. Najprej gremo v krušljiv žleb, nato pa strmo navzgor po travah. Zavijemo desno in poplezavamo po strmih travah, žlebovih, ramah in višje grapi. Ves čas je svet zahteven in izpostavljen. Zavijemo levo in prečkamo plošče (ta del je malo zahtevnejši), nato pa sledimo markacijam malo levo in nato spet desno po šodrastem terenu. Ko pridemo na rob naredimo krajšo pavzo. Nadaljujemo ob, kasneje pa kar po manjšem grebenu, ki je mestoma zelo izpostavljen, zato previdno. V lepem poplezavanju pridemo do jeklenice, ki je edina na tej poti. Pomaga nam čez najbolj strm del poti. Kmalu je še eden zoprn prehod, eden najtežjih na turi. Priplezamo na greben, na katerem preplezamo manjši stolp, sestop z njega je malo zoprn. Do vrha Wolayer Seekopf oz. Monte Capolago (2554 m) nas čaka še nekaj lažjega plezanja, ves čas ob zanesljivih rdečih pikah in tudi možicih. Najlepši je pogled na sosednji Coglians in na jezero Wolayer See tik pod nami. Stojimo sredi prave divjine, okoli nas so sami visoki vrhovi. Vidimo tudi nekaj slovenskih vrhov. Po pavzi in okrepčilu previdno začnemo s sestopom. Ta teren zahteva ves čas 100% koncentracijo, saj je kar nekaj šodra, teren pa ves čas zahteven. Previdno in počasi sestopamo po isti poti navzdol. Pod plezalnim delom poberemo stvari, ki smo jih dopoldne pustili tam in krenemo proti jezeru Wolayer See in koči tik nad njim. Mimo italijanske koče prispemo tja v dobrih 15 minutah. Kako je šele tu lepo! Kot v pravljici :). Uživamo ob jezeru in okolici, potem se dogovorimo za spanje, kasneje pojemo večerjo in že se pripravljamo za spanje. Cene so kar visoke, predvsem to velja za hrano in pijačo.
Tam gori se bomo danes podili

Koča Tolazzi



Že na soncu

Vstop v smer



Krušljiv žleb

Strme trave




Pogled nazaj na grapo

Dani v akciji







Luštno poplezavanje



Pogled z vrha na jezero Wolayer See

Coglians








Detajl





Strm sestop



Jezero 

Pogled na Coglians
Ob jezeru :)
Zbudimo se v jasno jutro. Kar hitro se odpravimo na pot, zajtrk pa pojemo kar ob jezeru. Malo po sedmi uri krenemo po markirani poti v smeri Coglians-a. Po slabe pol ure zavijemo desno in sledimo pikam po šodru do križišča. Levo gre starejša pot (Koban-Prunner), desno pa novejša ferata Weg der 26er. Mi gremo po slednji. Pot nas vodi pod steno, kjer se opremimo. Takoj na začetku se postavi močno pokonci, ta del je zelo zahteven, eden najtežjih. Gremo počasi in previdno. Dani se kar naenkrat odloči, da bo raje šel po drugi, levi varianti. Mi pa nadaljujemo s prečenje v levo. Hodimo po klinih nad prepadom, človek bi kar zavriskal, tako je lepo :). Še malo strmega vzpona in pridemo do drugega ključnega mesta; to so strme gladke plošče, kjer so ponekod narejene tudi zelo drobne poličke za noge (zelo zahtevno). Ves ta del roke kar trpijo, saj so stopi slabi, zato se moramo vleči tudi po rokah. Sledi zelo strm vzpon ob jeklenici. Strmina ne pojenja kar nekaj časa. Zavijemo levo po ploščah in kmalu prispemo do vpisne knjige. Tu pot preči plošče v desno. Najtežje je za nami, do stika s starejšo potjo nas loči še nekaj lažjega sveta. Tu imamo pavzo, po 5 minutah pa zagledamo Danija, ki prihaja. Skupaj si malo odpočijemo, nato pa krenemo proti vrhu, ki pa je še daleč. Dolgo časa hodimo ob zanesljivih varovalih po lažjem terenu, večinoma rahlo proti desni. Kar nekaj časa smo že na poti, ko prispemo do grebena, kjer kar močno piha. Sledimo izpostavljeni in zavarovani poti proti vrhu, večjih težav ni več na vidiku. Monte Coglians oz. Hohe Warte (2780 m) je krasen razglednik, kar ni čudno, saj je najvišji vrh celotnih Karnijskih Alp. Žal je proti jugu precej srednje oblačnosti, le najvišji vrhovi kukajo ven. Vseeno uživamo v krasnem dnevu in turi. Po pavzi začnemo s sestopom v južni smeri po poti 143, sprva po šodru, nižje pa po bolj prijaznem svetu. Vršni del je mestoma zahteven. Po melišču se malo podričamo. Pot preide v bolj travnat svet. Med potjo je več križišč, a mi sledimo poti 143 proti koči Marinelli. Pred njo imamo sprva še nekaj vzpona po zanimivi poti ob zanimivih kamninah, potem pa sledi le še spust. Naredimo postanek za okrepčilo. Žal smo v oblakih. S sestopom nadaljujemo po poti 143 po poti in malo po cesti do izhodišča. Najboljše pride na koncu pravijo. Domov se vračamo skozi Rezijo, kjer je obvezen postanek v Taveliki Vodi. Fantastično, kako nam paše :). Sledi še vožnja domov.

Zahtevnost: na Wolayer Seekopf je alpinistični vzpon II/I, 500 m. Pot je ves čas zahtevna, izpostavljena in mestoma šodrasta, zato moramo biti zelo previdni. Pik za orientacijo je dovolj.
Weg der 26er na Coglians je zelo zahtevna in izpostavljena, ocenjena z oceno D+ po avstrijski lestvici. Pametno je imeti s seboj popkovino za počitek in rokavice. Najtežje je v spodnji tretjini poti.

Hvala vsem trem za krasna dva dneva v Karnijskih Alpah :).

Naš današnji cilj

Se že svetijo v soncu



Naša je desna smer



Strm začetek

Od zgoraj


Krasno je :)

















Dani v akciji

Razgled z vrha

Žal je bilo proti jugu precej oblačnosti











Sestop po šodru

Zanimive kamnine

Koča Marinelli

Smo že blizu izhodišča

2 komentarja:

  1. Zelo lepo in zahtevno. Mi lahko poveste kaj pomenii postanek v Taveliki vodi?

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hej
      skozi Rezijo teče ena reka. Ko prečkaš most vidiš napis Torente Resia, spodaj pa piše Tavilika Wӧda (to je po rezijansko). Temu jaz po domače rečem kar Tavelika voda.

      Izbriši