PrimožGrahelj's blog: Sončni zahod in skoraj nič polne lune na Matajurju (1642 m)

Po navadi se v januarju odpravimo na turo, kjer na vrhu gledamo sončni zahod in gremo nazaj ob polni luni. Takrat vreme ni dopuščalo tega, enako pa velja tudi za februar. Pa se je pokazala priložnost, da to opravimo marca, kljub temu, da napoved za vreme ni bila ravno odlična. Tako se na hitro dogovorimo in v nedeljo po kosilu se z Gašperjem že voziva proti izhodišču, to je parkirišče nad vasjo Avsa. Spomladanskih rož je tu že kar nekaj. Točno ob 15ih se odpraviva po stari poti navzgor. Sprva je kopno, ko prideva v predel, kjer pot preči več manjših kotanj pa se začne sneg. Skozi gozd in čez zasnežene travnike prispeva nad cesto, od koder prvič zagledava Mrzli vrh in tudi najin glavni cilj, Matajur. Ker sem enkrat na zemljevidu opazil tu zraven še Srednji vrh, zavijeva tu desno in brez poti hitro doseževa ta vrh, ki je vzletniška točka za padalce. Po grebenu se spustiva do smerokaza, tu pa zavijeva levo in v 5 minutah sva na Mrzlem vrhu. Opazujeva precej oblakov proti vzhodu, v teh krajih pa se zaenkrat vreme odlično drži. Razgled je lep. Narediva malo pavze, nato pa nadaljujeva proti cesti. Cesta pripelje do razpotja, kjer greva naravnost (desno steza na Matajur) in slediva cesti dokler naju markacije ne povedejo po 2 sledečih si bližnjicah. Mestoma strmejša pot se višje poravna. Ko spet stopiva na cesto, zavijeva desno. Po 15 minutah je spet razpotje. Kreneva proti vrhu Matajurja, ki ga že vidiva. Kmalu se nama priključi pot, ki sem jo omenil malo prej in v 15 minutah sva na vrhu. Tu je tudi skupina Italijanov, ki se kmalu odpravi nazaj. Sledi malica in počitek, ter priprava na lepote, ki nama jih bo ponudila narava. Oblaki se vse bolj vlečejo proti nama, a je sončni zahod še vedno lep in nekaj posebnega. Meglice nad Furlanijo naredijo to sceno nekoliko bolj zanimivo, a ne pokvarijo dogajanja. Velik bolj vplivajo vse temnejši oblaki proti vzhodu. Sonce počasi zahaja, nekje v daljavi pa se navkljub vsem oblakom pokaže temno vijolična polna luna. To je trenutek, ki me je očaral. Vesel sem bil, da se je sploh pokazala. Je pa tudi res, da je potem več nisva videla, razen ko sva se že vozila proti domu. Škoda, da tudi vidljivost ni bila tako dobra in tudi slike niso ravno perfektne, a tako je to. Bilo je kar hladno, zato sva se odločila, da ne bova več prav dolgo na vrhu. Začela sva s sestopom. V Furlanski nižini je bilo vse več luči. Kako to lepo izgleda! Po 10 minutah zavijeva levo in se nekoliko bolj strmo spustiva po poti. Sneg je ravno pravšnji. Do ceste ni več daleč. Slediva ji okoli Mrzlega vrha. Svetlobe skoraj ni več, lune tudi ne, tako, da si morava pomagati s čelnima lučkama. Še zadnjič opazujeva miljone lučk nad dolino. Po že znani poti se vrneva nazaj do izhodišča. Sledila je še vožnja nazaj do Idrije.

Razmere: na poti je še kar nekaj snega, mestoma je kar trdo. Ves čas je pot dobro shojena.

Kljub temu, da sva lunce videla zelo malo, sem vesel, da sva šla. Ni bilo tako, kot sva si zamislila, je bilo zato pa nekaj novega, nekaj drugačnega in ravno tako lepega. Poleg tega je ta tura služila tudi kot ogledna tura za kasnejši izlet, ki ga imamo v planu, kar pomeni, da sem naredil tri muhe na en mah :)

Hvala Gašperju za sodelovanje na tej turi :)