Nepričakovani preobrat: Krn (2244 m) in Batognica (2164 m) - 19.3.2017

Kljub bolj oblačni napovedi se je pokazala priložnost za turo, zato smo se začeli dogovarjati. Dani je že kak dan nazaj spraševal, če bomo kam šli, zato sva se z Gašperjem dogovarjala z njim. Zmenili smo se za desno grapo v Srednjem vrhu.
V nedeljo smo štartali ob 5:00 iz Idrije, kar je kar malce pozno za take temperature. Ko smo prispeli do planine Kuhinja, nas je pričakalo prvo presenečenje - sredi Krnovega pobočja je bila megla, nižje pa je že bilo vse kopno. Hitro opustimo misel na grapco in se odločimo za najbolj sigurno varianto v takih razmerah - za odlično poznani Krn. Pa smo šli. Z zmernim tempom smo se podali navzgor mimo planine Slapnik. Kar dobro smo se že nahodili, da smo prišli do snega. Strnjena snežna odeja se začne šele nad 1500 mnm. Odločili smo se, da ne bomo sledili letni poti in smo šli nekoliko bolj desno, direktno proti vrhu. Tu se na hitro pokaže Krn, pa se hitro spet zapre. To se je ponovilo še dvakrat, višje pa smo le prišli nad to plastjo oblačnosti. Nižje smo sledili manjši grapci, ki se višje konča. Na skalah smo naredili krajšo pavzo. Sneg se je zdaj bolj zdaj manj prediral. Ko smo se malo odpočili, smo nadaljevali proti vrhu. Z Gašperjem sva se malo izmenjevala v vodstvu, saj je bilo kar naporno. Zaradi mehkega snega smo ves čas hodili brez zimske opreme. Dobro smo napredovali in bili vse bližje vrhu. Malo pred deseto uro smo na vrhu. Kar precej ljudi se je danes odpravilo na to lepo goro. Je kar oblačno, a vseeno imamo lep razgled. Ker piha je kar hladno. Za nama pride na vrh tudi Dani, ki je medtem že jedel pri koči. Dogovorimo se, da gremo naskakovat še Batognico, če bodo razmere dobre. Sestopimo proti vzhodu na Krnsko škrbino, kjer še z Gašperjem pomalicava. Daniju se smeji do ušes, saj je bil pred nami nekoliko zahtevnejši del do Batognice, kjer smo lahko "pikali" po snegu, seveda z zimsko opremo. V 15 minutah smo na vrhu. Vzpon na Batognico je zahtevnejši kot na Krn. Po kratki pavzi se vrnemo do škrbine, od tam pa navzdol proti izhodišču. Po nekaj metrih Gašper najde prečko v desno. Prečimo toliko časa, da pridemo do osrednjega dela flanke. Tu se pokaže odličen prehod daleč navzdol. Kljub temu, da je bilo malo sonca, je bil sneg še bolj odjužen kot zjutraj, nekajkrat smo se udrli do dna. Je res, da je šlo kar hitro navzdol, a je to lahko tudi nevarno za kak zlom noge, saj je sneg zelo težak in močno pritiska na nogo. Enkrat sem to tudi občutil, saj me je dobro zarilo v sneg. Ko prečkamo letno pot nadaljujemo naravnost navzdol po grapi, po kateri pridemo vse do ceste proti planini Zaslap. Kopni letni poti sledimo nazaj do izhodišča. Tu doli opazujemo kar številne rože, ja, prava pomlad je že tu doli.  Po isti poti se vrnemo nazaj domov.

Zahtevnost in razmere: sneg je bil mehak, zato smo šli brez opreme do Krnske škrbine. Vzpon na Batognico je zahtevnejši, zato smo imeli opremo. Sneg hitro pobira, vse do vrha so že kopni deli.

Hvala obema za to turo, pa čeprav smo izvedli plan B :).

Ni ravno obetavno

Kaninsko pogorje, spredaj levo Polovnik, nasredi Javoršček in desno greben Krnčice

Krnčica, zadaj desno gore nad Sočo

Mangart, Jalovec, Mojstrovke

Prisank, Razor, Triglav, spredaj Lemež

Proti Spodnjim Bohinjskim goram

Krnsko jezero tam spodaj

Koča

Ekipa na vrhu

Batognica, levo Peski

Lepo pikanje

Prečenje

Uživanje

Sončni zahod in skoraj nič polne lune na Matajurju (1642 m) - 12.3.2017

Po navadi se v januarju odpravimo na turo, kjer na vrhu gledamo sončni zahod in gremo nazaj ob polni luni. Takrat vreme ni dopuščalo tega, enako pa velja tudi za februar. Pa se je pokazala priložnost, da to opravimo marca, kljub temu, da napoved za vreme ni bila ravno odlična. Tako se na hitro dogovorimo in v nedeljo po kosilu se z Gašperjem že voziva proti izhodišču, to je parkirišče nad vasjo Avsa. Spomladanskih rož je tu že kar nekaj. Točno ob 15ih se odpraviva po stari poti navzgor. Sprva je kopno, ko prideva v predel, kjer pot preči več manjših kotanj pa se začne sneg. Skozi gozd in čez zasnežene travnike prispeva nad cesto, od koder prvič zagledava Mrzli vrh in tudi najin glavni cilj, Matajur. Ker sem enkrat na zemljevidu opazil tu zraven še Srednji vrh, zavijeva tu desno in brez poti hitro doseževa ta vrh, ki je vzletniška točka za padalce. Po grebenu se spustiva do smerokaza, tu pa zavijeva levo in v 5 minutah sva na Mrzlem vrhu. Opazujeva precej oblakov proti vzhodu, v teh krajih pa se zaenkrat vreme odlično drži. Razgled je lep. Narediva malo pavze, nato pa nadaljujeva proti cesti. Cesta pripelje do razpotja, kjer greva naravnost (desno steza na Matajur) in slediva cesti dokler naju markacije ne povedejo po 2 sledečih si bližnjicah. Mestoma strmejša pot se višje poravna. Ko spet stopiva na cesto, zavijeva desno. Po 15 minutah je spet razpotje. Kreneva proti vrhu Matajurja, ki ga že vidiva. Kmalu se nama priključi pot, ki sem jo omenil malo prej in v 15 minutah sva na vrhu. Tu je tudi skupina Italijanov, ki se kmalu odpravi nazaj. Sledi malica in počitek, ter priprava na lepote, ki nama jih bo ponudila narava. Oblaki se vse bolj vlečejo proti nama, a je sončni zahod še vedno lep in nekaj posebnega. Meglice nad Furlanijo naredijo to sceno nekoliko bolj zanimivo, a ne pokvarijo dogajanja. Velik bolj vplivajo vse temnejši oblaki proti vzhodu. Sonce počasi zahaja, nekje v daljavi pa se navkljub vsem oblakom pokaže temno vijolična polna luna. To je trenutek, ki me je očaral. Vesel sem bil, da se je sploh pokazala. Je pa tudi res, da je potem več nisva videla, razen ko sva se že vozila proti domu. Škoda, da tudi vidljivost ni bila tako dobra in tudi slike niso ravno perfektne, a tako je to. Bilo je kar hladno, zato sva se odločila, da ne bova več prav dolgo na vrhu. Začela sva s sestopom. V Furlanski nižini je bilo vse več luči. Kako to lepo izgleda! Po 10 minutah zavijeva levo in se nekoliko bolj strmo spustiva po poti. Sneg je ravno pravšnji. Do ceste ni več daleč. Slediva ji okoli Mrzlega vrha. Svetlobe skoraj ni več, lune tudi ne, tako, da si morava pomagati s čelnima lučkama. Še zadnjič opazujeva  miljone lučk nad dolino. Po že znani poti se vrneva nazaj do izhodišča. Sledila je še vožnja nazaj do Idrije.

Razmere: na poti je še kar nekaj snega, mestoma je kar trdo. Ves čas je pot dobro shojena.

Kljub temu, da sva lunce videla zelo malo, sem vesel, da sva šla. Ni bilo tako, kot sva si zamislila, je bilo zato pa nekaj novega, nekaj drugačnega in ravno tako lepega. Poleg tega je ta tura služila tudi kot ogledna tura za kasnejši izlet, ki ga imamo v planu, kar pomeni, da sem naredil tri muhe na en mah :)

Hvala Gašperju za sodelovanje na tej turi :)

Prvič vidiva vrh Matajurja

Na Srednjem vrhu

Mrzli vrh

Utrinek ob poti

Blizu

Akcija bo

Počasi zahaja

Na drugi strani pa lunca