petek, 17. februar 2017

Vrh nad Škrbino (2054 m) - 16.2.2017

Že med torkovim vzponom na Storžič smo se dogovarjali za četrtek. Odločili smo se za tolminske konce. V četrtek zjutraj smo se trije podali po ozki in vselej zanimivi cesti do Tolminskih Raven. Po zajtrku smo se podali na pot. Zavijemo proti markirani grapi, ki pelje proti Škrbini. Spodnji del grape je večinoma kopen, zgoraj pa je sneg, ki se mestoma nekoliko predira. V grapi je prijetno hladno, pa še veter malce pihlja. Smo že blizu vrha grape, kjer zavijemo levo in se naprej vzpenjamo. Naredimo kratko pavzo. Pri razcepu zavijemo desno. Sneg je tu še vedno dober, saj se nam ne udira dosti. Po 20 minutah smo pri naslednjem razpotju, kjer nadaljujemo proti Škrbini. Gozd se reči, kar pomeni, da pridemo na sonce, kjer je prijetno toplo. Tudi naš cilj se nam prikaže pred nami. Sledimo stopinjam predhodnika. Kar nekaj časa se vzpenjamo po tej dolini, nato pa na primernem mestu zavijemo desno in se dvigamo proti Škrbinski plošči. Pri enem od balvanov naredimo pavzo in si malo odpočijemo. V tem času zagledamo psičko, ki leti proti nam, za njim pa dva človeka. Mislili smo, da je psička njuna, pa ni bilo tako (to smo videli kasneje). Dvigujemo se proti plošči, nato pa krenemo desno in v rahlem spustu dosežemo plazovino, ki je trda. Ker nas čaka težji del vzpona si nadenemo zimsko opremo. Prečimo spodnji del plošče, nato pa zavijemo levo v manjšo grapo, ki pelje po desnem robu plošče gledano navzgor. Sneg je fin, saj se predira ravno toliko, da gre sprednja polovica čevlja v sneg, zato zelo uživamo. Naklonina je okoli 40 stopinj, morda kje celo nekaj več. Psička nam ves čas sledi, v strmem delu pa tudi njej drsi zato jo "preženemo" na ono stran, kjer je bolj položno. Na vrhu tega dela nas že čaka. Pridemo na sončno stran, sneg je nekoliko mehkejši, a vseeno brez težav nadaljujemo levo po strmem pobočju navzgor. Kar nekaj časa se vzpenjamo po njem, ves čas opazujemo psa, kako uživa v mehkejšem snegu in se podi sem ter tja. Naredimo še kratko pavzo, nato pa se vzpenjamo proti vrhu, ki ni več tako daleč. Malo po 11. uri stojimo na vrhu in uživamo v fantastičnem razgledu. Sledi dolga pavza za slikanje, sončenje, hrano in predvsem uživanje. Kakšen dan! :) pa še psička nam je polepšala ta vzpon. Dolgo smo na vrhu, čeprav malo pihlja. Po uri in pol začnemo s sestopom, sneg je precej južen. Brez večjih težav gremo, le vsake toliko se globoko pogreznemo. Snežne razmere omogočajo, da gremo vse strme dele kar naravnost navzdol, edini problem so cokle, ki se nam delajo. Medtem pa psička kot nora skače gor in dol in lovi kepe, ki se valijo. Kako uživa! Spodaj izberemo različne smeri, pod ploščo pa se srečamo in damo dol opremo. Še malo se spustimo do balvanov, kjer imamo zimsko plažo. Vmes izgubimo psa, pa se potem spet vrne. Kako nam prija počitek. Naposled se le odpravimo naprej po jutranji sledi. Odločimo se, da ne bomo šli po isti poti v dolino, zato krenemo proti planini Spodnji Kal, po pol urnem prečenju pa zavijemo levo in nadaljujemo proti izhodišču. Preden pridemo do vasi, srečamo nič kaj veselega lastnika psičke, ki je skoraj ves dan hodila z nami. Samo upam lahko, da ne bo preveč kaznovana za ta pobeg. Na izhodišču še zadnjič pomalicamo nato pa se odpeljemo proti domu.

Razmere in težavnost: zelo zahtevna snežna tura. Do vrha smo imeli večinoma dobre razmere, nazaj grede pa precej ojužen sneg.

Hvala obema še za drugo lepo turo v tem tednu :)





Markirana grapa

Vrh nad Škrbino




Migovec

Kobilja Glava








Prečenje



Strmejši vzpon ob plošči

Lepo je








Proti vrhu 



Migovec

Meja, Vogel in Žabiški Kuk

Že zelo blizu vrha

Izhodišče

Na vrhu





Bohinjsko jezero

Psička, Tolminske in Kaninske gore v ozadju



Skupinska








Prava uživačica






Monika na gorski plaži



Koča na planini Razor

Proti izhodišču

sreda, 15. februar 2017

Strožič (2132 m) z juga - 14.2.2017

Zadnji teden izpitnega obdobja vreme le pride k sebi, tako, da razmišljamo o turi. Dogovorimo se z Moniko in legendarnim Danijem, ki je vesel, da bo lahko spet malce "popikal" po snegu :).
V torek zjutraj se tako štirje odpeljemo do parkirišča nad vasjo Mače, cesta je ok. Po malici se pripravimo za odhod. Sprva nas čaka približno 20 minut snežene in tudi ledene ceste, nato pa zavijemo levo na pešpot. Sledimo ji v ključih. Tu je precej lepo - drevesa so lepo oprhana s snegom. Prečkamo cesto in kar hitro zavijemo nazaj na pešpot. V nadaljevanju naredimo to še nekajkrat, vselej pa nam pomagajo markacije. Prispemo na sonce, ki pa ga kmalu zakrije gost gozd. Kar nekaj časa vijugamo sem ter tja po stezi, dokler ne dosežemo planine Kališče. Še 15 minut nas loči do koče, kjer smo nad gozdom in odpre se nam lep razgled na meglo in okoliške vršace. Tu si privoščimo daljši počitek. Odločimo se, da bomo kar tu nadeli vso zimsko opremo, da se ne bi še enkrat vstavljali na bližnjem Bašeljskem sedlu. Do tega sedla nas loči 20 minut položnega vzpona.  Tu se začne strmejši vzpon. Večjih težav nimamo. Po pol ure dosežemo greben, kjer se začne težji del vzpona. Sprva po grebenu, nato pa prečimo v levo in se nato strmo povzpnemo (naklonina okoli 40 stopinj), splezamo čez nekaj skal, nato pa spet malce prečimo. Sonce močno žge, sneg je že malo odjužen. Do sedla tik pod vrhom se izmenja še nekaj prečenja in strmejših vzponov, višje je vse več skal izven snega. Pogledamo na severno stran in hitro dosežemo zelo razgledni vrh Storžiča (2132 m) z lepo pobeljenim križem. Pričaka nas fantastičen razgled na gore in meglenim morjem. Kakšen balzam za oči. Zaradi močnega sonca in odjuge nismo na vrhu predolgo. Ko se razgledamo začnemo s sestopom. Nekateri so hitrejši, drugi pa smo počasnejši, sploh čez najtežje dele, a vsem gre dobro. Brez večjih težav pridemo do konca grebena, kjer zavijemo levo v lažji svet. Do Bašeljskega sedla uživamo in se malo podričamo po snegu. Tu damo dereze dol z nog in nadaljujemo do koče, kjer spet sledi daljši počitek, tudi z t.i. "zimsko plažo". Uživamo. Ob 14ih začnemo s sestopom, toda ne po isti poti. Pod kočo zavijemo levo po poti "Čez Kozjek". Prečimo kar nekaj časa v levo, dokler nas table ne usmerijo navzdol in v desno proti izhodišču. Višje se da fino drsati po snegu, nižje pa ne več. Hodimo skozi lepe gozdove, "pragozdove" kot pravi Dani. Dosežemo kolovoz in nižje cesto. Na levi je spodnja postaja žičnice. Hitro smo na razcepu, kjer smo zjutraj zavili na pešpot. Do avta nas loči 15 minut drseče ceste. Po pavzi nadaljujemo z vožnjo proti domu.

Razmere in zahtevnost: do Kališča mestoma trdo in ledeno, spodaj ponekod še kopno. Od tam naprej smo sledili fini gazi vse do vrha. Stopinje so dobre urejene. Vršni del je zahteven, mestoma strm in izpostavljen. V teh toplih dnevih kar hitro pride do ojuženega snega.

Hvala vsem štirim za dobro družbo in smešne scene :)

Še v megli

Nasmejani







Se nam pokaže

Triglav

Končno smo ugledali sonce



"Valentinovo darilo" za Moniko (srček na klopici)

Ni slabo (zadaj Snežnik)

Planina Kališče

Lepo, ni kaj

Dom na Kališču

Naš cilj 




Tudi 73 letnik gre brez težav

Julijci

Zeloooo zimsko, čeprav snega ni veliko



Strmo je


Idilično




Smer je že zgažena





Najstrmejši del ture

Zelo blizu

Krasno!! :D

Kamniške


Ni kaj dodati

:D

Ekipa






Začetek sestopa





Že gremo nazaj proti koči

Malo se drsamo