PrimožGrahelj's blog: Divji Muzci 1. del: Monte Musi (1866m) - Monte Zaiavor (1815m)

Spet se je naznanjal lep petek. Ker sva bila z Gašperjem prosta sva se odločila za turo, tokrat v divje konce Zahodnih Julijcev. Zjutraj sva se zapeljala skoraj do sedla Tanamea, kjer sva pri gostilni pustila avto. Po zajtrku sva se podala sprva po cesti, nižje pa po poti navzdol. Mimo Pian dei Ciclamini sva sledila lepi poti. Nižje sva spet prišla na cesto, kateri sva sledila še nekaj časa, dokler naju niso table povedle desno (Torente Mea, prb. 700 mnv). Od tu že vidiva pot, ki naju je čakala. Po makadamski cesti sva se povzpela mimo vikendov. Na koncu ceste slediva poti 737 navzgor. Nadaljna pot je ves čas zelo strma, mestoma pa tudi zahtevna in izpostavljena. Po prvem vzponu sledi prečkanje grape nato pa nazaj navzgor. Hitro sva na soncu, postane zelo toplo. Še naprej se strmo vzpenjava po travnatem pobočju. Višje se spustiva nekaj metrov, nato pa levo strmo skozi gozd (listje - drsi!) do pasa ruševja. Kaj kmalu sva na razcepu, zavijeva levo in doseževa bivak Brollo, ki je izreden razglednik! Sploh pogled na Musce nad nama mi je res fascinanten. To je res divji in strm svet. Bivak je lepo urejen. Ko se malo okrepčava se odpraviva proti prvemu današnjemu vrhu. Skozi rušje sva hitro v travah, kjer se začne plezalni del. Ob jeklenicah se kar nekaj časa gibava strmo navzgor po travnato- skalnem svetu. Ko doseževa razcep poti sva že blizu vrha, katerega kmalu doseževa. Razgled z vrha Monte Musi (1866m) je čudovit! Malo se naužijeva lepot, nato pa se vrneva nazaj do križišča in greva v smer proti sedlu Krnica in koti 1842 m. Pot je zavarovana in kar zahtevna. Vodi nas po ali ob grebenu. Ves čas poteka gor in dol. Varovala so v dobrem stanju, ni pa vedno tako. Na sedlu Gašper skoči še na Viliki Rop (zelo zahtevno). Ko se vrne nadaljujeva po grebenu in hitro doseževa Veliki Rob (1878m). Od tu naprej je pot nezavarovana in zelo zahtevna, mestoma nas spremljajo rdeče pike. Sprva teren še ni tako težak, krajša mesta preplezamo, sva pa hitro na prvem ključnem delu. V škrbini stojiva pod navpičnimi stenami, pot zavije naokoli. Kreneva desno, a prideva v zelo strme in drseče trave. Iz opisa sodeč sva prav. Vzpenjava se po gredini desno od glavne stene. Hoja po strmih travah nad takimi prepadi ni ravno prijetna. Zelo sva previdna. Ko prideva na vrh si kar malce oddahnem. Tu spet zagledava pike. Razmišljava, če sva premalo časa prečila in šla prehitro navzgor. Nisva prepričana. Slediva naprej malo lažjemu terenu. Svet je divji in strm. V nadaljevanju obideva stolpe po desni strani, kaj kmalu pa sva pred drugim detajlom ture. Ker naravnost na vrh ne moreva, se vrneva malo nazaj nato pa se spustiva na severno stran (strmo, zelo zahtevno in izpostavljeno). Spet razmišljava, če sva morda malo prepozno zavila navzdol. Teren je silno zoprn, spet objemava šope trave, v grapi pa hodiva po šodru. Kar vesel sem, ko sva na dnu. Prečiva pod tem vrhom in se za njim dvigneva nazaj na greben. Nadaljnji greben je lažji. Za preplezati imava še krajša mesta. Precej sem že utrujen, pa tudi slaboten. Že veliko časa nisem nič jedel. Med potjo jem rozine in upam, da bova kmalu na vrhu. Kako sem vesel, ko doseževa zahodni vrh, nato pa kmalu še vzhodnega. Monte Zaiavor (1815m) je še eden v vrsti čudovitih razglednikov. Že dolgo nisem bil tako potreben počitka in malice. Prav dolgo se nisva zadrževala na vrhu, ura je bila že 15:00. Počasi začneva s sestopom, ki je sprva naporen, od škrbine Zaiavor naprej pa prav prijeten. Lepa steza naju povede navzdol vse do izhodišča. Do Bovca precej trpim, saj je že bila prižgana lučka za bencin. Ko pa enkrat napolniva rezervoar pa sledi še prijetna vožnja do doma.

Zahtevnost: do vrha Veliki Rob zelo strma in deloma zavarovana pot. Naprej pa alpinistični vzpon II, 300 m. Bolj kot to oceno bi izpostavil zelo strme in nevarne trave nad prepadi. Nekatere trave so že polegle. Vzpon po takem terenu je zelo zahteven in tudi nevaren. V mokrem nikar!! Pike so ali pa ne.
Nisva čisto gotova, da sva ves čas hodila po mišljeni (pravi) poti. Izredna divjina, super razgledi :)

Hvala Gašperju za to zahtevno avanturo :)