PrimožGrahelj's blog: Najvišji vrh Martuljške skupine - Veliki Oltar (2621m)

Od maja naprej sva bila z Ano dogovorjena za turo. Ker je ona izkušena, sem izbral težjo in daljšo turo, za katero sem mislil, da ji bo zagotovo všeč. In nisem se zmotil. Zdaj je bil primeren čas, da to turo tudi izpeljeva. V torek jo okoli 5:00 poberem v Ljubljani in skupaj se odpeljeva do Poldovega Rovta v Vratih. Po malici začneva z vzponom po dobro vidni stezici skozi gozd. Po dobrih 20 minutah sva na razcepu, kjer trenutno stoji tabla "Bivak II zaprt". Tu zavijeva desno, čez prb. 20 metrov pa nadaljujeva naravnost navzgor po poti čez Brinje (desno pot PP). Pot se zelo strmo vzpenja in je mestoma tudi zahtevna. Hitro se nama prvič odpre lep pogled na gore naokoli. Po krajši pavzi nadaljujeva med travami in po lepih prehodih pod Brinovo glavo. Poleg sonca, ki že lepo greje je tudi kar vlažno, zato nama je precej vroče. Preden nadaljujeva v trave, zavijeva desno in hitro prideva na Brinovo glavo (1571m), kjer malo počivava. Skozi pas trav se stezi težje sledi, a so vidne stopinje predhodnikov. Zavijeva levo in se še naprej strmo vzpenjava do večjega melišča. Čez le- tega je bilo videti več poti, midva greva nekoliko bolj levo. Vzpenjava se do večjih balvanov ob poti na višini prb. 2000m, tam pa spet malo počivava. Med pavzo opazujeva cel trop gamsov, ki sva jih zmotila. Po pavzi sledi zadnji vzpon do sedla pod Šplevto, na katerem stoji večji možic. Zavijeva levo do vrha Šplevte, nato pa nazaj do sedla in proti grapi v smeri Oltarja (možici). Preden prideva v bolj zahteven svet, pustiva palice in si nadeneva čelado. V skale vstopiva levo od grape, tu se začne težji del ture. Najprej greva naravnost navzgor po lepih prehodih, nato pa zavijeva levo in prečiva do trav, po katerih se vzpenjava nekaj časa. Sledi šodrasto prečenje do Grla, kjer pogledava na severno stran proti krnici Za Akom. Sledi krajši vzpon po melišču. Nadaljujeva levo od izrazite grape po vse bolj strmem in zahtevnem skalnem pobočju. Strmina ne poneha do vršnih skal, kjer zavijeva desno po ozki in šodrasti prečki (I, zahtevno in izpostavljeno). Pred nama stoji Velika Martuljška Ponca in se bohoti v nebo. Sledi 5m kamin II. stopnje, takoj za tem pa še prb. 15m zelo izpostavljenega grebena do vrha Velikega Oltarja (2621m). Ana ne more skriti nasmeha z obraza, tudi sam sem zelo vesel. Oblaki in veter so povzročili, da ni bilo ravno toplo na vrhu. Ko se oblečeva začneva z malico, ves čas pa se hecava in uživava v razgledu, ki je veličasten. Nekaj čez 12. uro se previdno odpraviva z vrha navzdol. Počasi in previdno splezava najtežji del, nižje pa je vse lažje. Pri skulpturi, ki naju spominja na roko si malo odpočijeva. Čez melišče sva hitro, prečiva do roba in se še naprej previdno spuščava. Še 15 minut naju loči do lažjega dela, gre nama odlično. Pri kamnu, kjer sva pustila palice se ustaviva in še enkrat pogledava, kje sva hodila. Navdušena sva nad tem, kar sva prehodila. Začneva sestopati proti Bivaku II na Jezerih, ki ga trenutno ni na mestu (je v popravilu), zato greva kar mimo in že se dričava po meliščih. Čez skalnat skok spet doseževa melišča, gre nama hitro. Kmalu pa začutiva prve kaplje, okoli Triglava je bilo vse zabito. Hitro se spustiva po melišču, kjer se le- to cepi na dva dela pa zavijeva levo na stezo. Desni krak melišča se hitro konča s strmo stopnjo, kjer teče slap! Do časa je potrebno zavirati in skreniti na stezo. Tu naju dobi manjša ploha, toda hujšega ni. Ko se umiri, začneva sestopati po strmi poti ki kmalu pripelje v grapo Rdečega potoka. Hodiva po ali pa ob grapi. Nižje se pot oddalji od grape in prideva do mesta, kjer sva zjutraj skrenila. Še malo in sva nazaj pri avtu. "Kakšna žurka" pravi Ana, in ne morem, da se ne bi strinjal :). Zapeljeva se proti Peričniku, kjer se v strugi malo ohladiva in pomalicava. Spet malo prši, a sile ni. Ostala nama je le še vožnja nazaj. V Ljubljani pustim Ano; vreme se povsem spremeni - tu je jasno in zelo toplo. Zapeljem se nazaj v Idrijo.

Zahtevnost: zelo zahtevno brezpotje z mesti I. in II. stopnje. Ves zahtevni del nam pomaga veliko število možicev. Proti vrhu je vse težje, skala je krušljiva. Mestoma je steza zelo izpostavljena. Celoten vzpon je precej strm. V mokrem nikar na turo. Težav s snegom ni.

Hvala Ani za tako lepo dogodivščino z obilico smeha pa seveda za družbo na tej turi :).