PrimožGrahelj's blog: julij 2016

nedelja, 24. julij 2016

Ledinski vrh (2108m) in Storžek (2110m) - 23.7.2016

Ta vikend sem šel na obisk k botri. Ker imava oba rada hribe, sva se v soboto odločila, da greva na turo. Zapeljeva se do parkirišča v Ravenski Kočni, kjer sva štartala. Nekaj časa greva po cesti, nato pa od spodnje postaje žičnice naprej po poti. Hitro prideva iz gozda. Med rušjem se vzpenjava nekaj časa, na razcepu zavijeva levo proti Koči na Ledinah. Po šodru se spustiva na krajše neproblematično snežišče pred vstopom v zahtevno pot (Slovenska pot). V pomoč so nam klini in jeklenice, pot pa ni pretirano težavna. Vije se levo- desno po skalah. Po 20 minutah sva ven iz tega dela. Po kratki pavzi nadaljujeva po poti do koče, kjer je kar nekaj ljudi. Malo si oddahneva, nato pa nadaljujeva naprej v smeri Jezerskega sedla. Pot pelje mimo zavetišča GRS, na desni strani pa opazujeva ledenik pod Skuto. Čez kratek zahteven del sva hitro spet v lažjem svetu. V zmernem vzponu se vzpenjava ob visokogorskih travnikih, ki so čudoviti. Kmalu sva na Jezerskem sedlu, zavijeva levo in v 15 minut doseževa Ledinski vrh (2108m). Razgled je lep. Na vrhu srečava kar nekaj ljudi. Po pavzi in malici se dogovoriva, da bo Damjana nabrala nekaj rož za čaj, jaz pa skočim še na Storžek. V hitrem tempu dosežem Savinjsko sedlo. Preberem si opis poti, v katerem piše, da moram zaviti levo, jaz pa sem namesto levo prebral desno in seveda sem malo zgrešil. Iskal sem jeklenice, ki pa jih ni bilo. Dvignem se nazaj na sedlo in ravno, ko sem hotel še enkrat prebrati opis zaslišim glas, da v dosedanji smeri ne pridem nikamor. Spustim se do teh ljudi in ugotovim, da sta to bila dva reševalca GRS in eden v policijski obleki. Malo sem jih povprašal o poti na Storžek, in so mi povedali, kje sem zgrešil. Seveda, saj sem narobe prebral. Malo sem še pogovoril z njimi, nato pa sem se pognal proti steni, kjer zagledam jeklenice in nadaljujem proti vrhu. Opozoril bi, da so jeklenice zelo ohlapne, nekaj klinov pa je izpuljenih in tista jeklenica tam visi po svoje. Previdno! V 10 minutah sem na vrhu. Na sosednjem vrhu zagledam križ, ampak pot do njega je bila zelo zahtevna, zato nisem šel. Zdelo se mi je čudno, saj so markacije vodile na levi vrh, križ pa je bil na desnem. Previdno sestopim po poti do sedla, od tam pa se odpravim v lov za Damjano, ki je med tem pridno nabrala nekaj rož in tudi precej je že prehodila. Tempo je bil močan, hotel sem pridobiti izgubljeni čas, ki je nastal pri iskanju poti. Kmalu sem pri koči na Ledinah, tik pred njo zavijem desno in sestopam po lovski poti, ki ni nič kaj prijetna. Precej nizko dohitim mojo današnjo družbo, skupaj nadaljujeva do avta. Sledi kratek postanek ob Planšarskem jezeru in na Jezerskem, v Kokri pa se malo namočiva. Bilo je super. Nato pa vožnja nazaj.

Še enkrat bi se rad zahvalil Damjani za lepo turo in nasploh za lep vikend :)

Velika Baba

Snežišče, težav ni

Plezalni del

Detajl

Češka Koča

Kočna

Plate Nove centralne v Babi

Baba in Ledinski vrh

Ledenik pod Skuto

Zavetišče za GRS

Lepo je

Baba

Na vrhu

Ostanek iz preteklosti

V iskanju poti

Končno zagledam pravo pot

Ohlapne jeklenice, previdno!

Storžek

Sestop

Del osrednjih Grintovcev

nedelja, 10. julij 2016

Osamljeni brezpotni lepotci med Travnikovo dolino, 7 Jezeri in Komno - 9.7.2016

Lep konec tedna je spet vabil v hribe. Izbrala sva brezpotne, a izredno lepe kraje med Trento, 7 Jezeri in Komno. V soboto se zapeljeva do Vrsnika (Pod Zjabci), kjer se podava po gozdni (slabo) markirani poti proti pl. Za Skalo. Ko zagledava streho, greva kar naravnost proti planini. Ne priporočam, visoke trave in koprive. Bolje se je še malo povzpeti in po markirani poti do planine. Po kratki pavzi nadaljujeva po melišču in travah do skoka, kjer nam pomaga jeklenica. Višje sva spet v travah, kjer slediva ozki potki, ki se mestoma izgublja, višje nam pomaga kak možic. Drživa se desne strani. Ko zagledava Travnik in celotno pravljično Travniško dolino, zavijeva desno proti melišču. Svet je poln lukenj, žlebov in drugih kraških oblik. Tam si nadeneva čelado ter hodiva in mestoma plezava po skalah, grušču in travah. Sprva v desno, nato pa po polici v levo do sedla Mala Vrata, kjer zavijeva levo proti Vršacu (2236m). Sprva po travah in skalah do škrbine, kjer morava preplezati 2 pragova (I-II, izpostavljeno), vrh doseževa po šodru. Malo se razgledujeva, nato pa kar hitro sestopiva po isti poti do sedla, od tam pa po grebenu na Čelo (2228m). Greben od daleč zgleda zelo oster in izpostavljen, vendar ni tako hudo (I-II, izpostavljeno). Težjim mestom se lahko umakne v desno. Na vrhu malicava in uživava v lepem dnevu. Potem pa se odpraviva proti jugu na vrh z zanimivim imenom Glava za Bajto (2131m). Vrneva se nekaj minut na sedlo pod vrhom, tam pa nadaljujeva po skalah in grušču. Hodiva po sistemu večih gruščnatih kotanj, ki prehajajo ena v drugo. Vmes prečkava položno snežišče, težav ni. Na koncu kotanj pridemo v trave in iščemo najboljše prehode do markirane poti, kjer zavijeva levo in hitro doseževa Velika Vrata. Pri konfinu, ki je nekdaj delil SHS in Italijo in kjer poteka meja med Jadranskim in Črnomorskim razvodjem zavijeva po skalah do prostranih kraških podov, ki so naravnost fascinantni. Kot na luni je. Previdno, tak svet je lahko zelo nevaren. Kratek spust nato pa prečenje pod vrh Škrila (1947m), na katerega splezava po in ob žlebu (I-II, izpostavljeno), do vrha naju loči še nekaj skal. Skozi gruščnat žleb sestopiva na sedlo in se po strmih travah povzpneva na zadnji vrh, to je Kal (2001m), kjer spet malo počivava in uživava. Medtem se gore zavijajo v oblake. Zahodno od vrha poiščeva dobre prehode in malo poplezava navzdol do travnato- gruščnega terena v bližini Malih Vrat (smer kažejo tudi možici; pozor: če prehodov ne zadaneš, se znajdeš nad robom stene!). Na Vratih zavijeva desno in se spustiva po slabo vidni poti proti travnati dolini, kjer so včasih peljali ovce iz Trente na Komno. Nekaj je možicev, pot je ozka, a se ji da slediti. Kakšna samota je v teh krajih. Na višini prb. 1675m se pridruživa markirani poti in zavijeva levo. Mimo dveh razpotij prispeva do bližine pl. Za Skalo, kjer sva sklenila krog. Sledila je še ena kar dolga ura sestopa po gozdni poti do izhodišča. Na poti proti domu se ustaviva ob Soči, kjer se kar dobro ohladiva. Nato pa nazaj v Idrijo.

Težavnost in razmere: zelo zahtevno brezpotje z mesti I-II stopnje, mestoma je teren izpostavljen. V pomoč so nam tudi možici, ki pa jih ni ravno veliko, marsikje pa jih tudi ni. Priporočam dober opis poti (midva sva ga imela iz knjige Brezpotja), kajti hitro lahko kam zaidemo. Pozor na zelo nevaren kraški svet! Drugače pa je to prava visokogorska avantura, ki postreže tudi z nekaj "pristnega" iskanja prehodov. Svet je tu izjemno zanimiv, turo močno priporočam, seveda, če ji je človek kos.

Hvala Gašperju za družbo na tej turi :)