PrimožGrahelj's blog: Lažje plezanje, zasnežene grape in šodr ali pestrost čudovitega Martuljka

Ker je bil napovedan lep vikend smo se začeli dogovarjati za turo. Ker so imeli prijatelji drugo turo sva se z Gašperjem v soboto, nekaj po 3:30 sama odpravila proti dolini Vrat. Nekaj pred šesto uro sva se odpravila po nemarkirani poti proti Kukovi Špici. Kmalu naju je pozdravilo sonce. V ključih sva se skozi gozd vzpenjala dobro uro vse dokler nisva prišla do prečne poti Vrata - Vrtaški vrh (pot PP). Tu je nekdo na drevesu vrezal Kuk ter puščico levo, verjetno kot pomoč nam, da ne bi zašli. Prečila sva proti levi vse do mesta, kjer naju je možic povedel strmo navzgor po meliščih(!) in travah. Ura je bila šele 8:00, vendar nama je bilo vroče kot bi bilo že poldne. Vzpenjala sva se skozi Gulce. V eni izmed zadnjih senc sva se malo odpočila. Potem pa spet strmo navzgor vse do sedla Čez Gulce nekaj nad 2200m. Ta del je bil res zelo vroč (južna stran, brez sence). Na sedlu sva pustila del opreme, midva pa sva že krenila proti prvemu vrhu. S sedla deluje pot proti vrhu precej tažavna, pa ni tako hudo. Po šodrasti in izpostavljeni poti sva v 20 minutah na vrhu Kukove Špice (2427m). Razgled je bil fantastičen, predvsem me je fasciniral pogled na Amfiteater in gore okoli njega. Neizmerne lepote. Na vrhu sva pomalicala ter gledala najino nadaljno pot. Sestop do sedla je minil hitro. Tam sva pobrala opremo in se podala proti grapi pod Škrnatarico, kjer sva si nadela cepin in dereze. Sneg je bil dokaj mehak, težav nisva imela. Snega v grapi počasi zmanjkuje. Pazljivost terjajo tudi krajne poči, ki so ponekod precej globoke. Grapa ni pretirano strma, po moji oceni nekje do 40°. Na vrhu grape sva že tik pod vrhom, premagati morava še 5m prag III. težavnostne stopnje. Naveževa se na vrv in odplezava proti vrhu. Vrh Škrnatarice (2448m) je precej prostoren in zelo razgleden. Medtem je bilo na nebu že kar nekaj oblakov, tako da sva imela kar nekaj sence. Kmalu se odpraviva nazaj. Čez skok se spustiva po vrvi. Pospraviva opremo in se odpraviva proti Dovškemu Križu. Najprej slediva grebenu, nato pa naju možici vodijo na južno stran v lažji, a šodrast in izpostavljen svet. Več čas teren zahteva precej previdnosti. Vmes preplezava nekaj mest I. in II. stopnje. Kaj kmalu se znajdeva pri naravnem oknu. Sledi še strm vzpon do vrha Dovškega Križa (2542m), do katerega pa sva porabila le 45 minut od začetka grebena. Kar nisem mogel verjeti kako hitro sva prišla do vrha. Če pa bi več časa šla po grebenu, bi porabila več časa. Res sem bil vesel, ko sem spet stal na tem lepotcu. Opazovala sva gornika na grebenu Široke Peči in enega na grebenu proti Škrnatarici. Sledila je zaslužena pavza. Našel sem se vpisanega v to knjigo izpred 4 let. Ker sem to pot že delno poznal, sem jaz stopil naprej. Sestop je v začetku precej šodrast. Najtežji del je prečenje škrbine, kjer morava spet poplezati. Čez 10 minut že hodiva po mehkih travah in opazujeva smer sestopa, ki je jasna: sedlo pod Šplevto. Po prečki že stojiva na manjšem melišču nad sedlom. Spust do bivaka II. na Jezercih je hiter. Vedno znova sem impresioniran nad okoljem, kjer se nahaja ta bivak. 15 minut pavze, nato pa sledi 500 višinskih metrov dričanja po meliščih. Nad grapo Rdečega potoka skreneva levo na pot. Ker imava v čevljih vsak po pol melišča se ustaviva in se osvobodiva tega šodra. Nadaljni spust je dokaj naporen. Ko stopiva v gozd sva že blizu ceste v Vrata. V Poldovem Rovtu zavijeva levo. Čakalo naju je še slaba 2 km hoje po cesti do avta pri palzu Črlovec. Zelo sem vesel, ko zagledam avto po skoraj 10 urah.
Ko se urediva se usedeva v atvo in... ... avto se ni hotel vžgati. Poizkusim večkrat, a ne gre. "Še to se manjka" rečem prav naglas. Mimoidočega vprašava, če nama zna kaj pomagati. Predlaga, da se počasi spustiva proti Peričniku. En čas je vse ok, nato pa pride zelo strm del ceste, moti pa me tudi škripanje zavor. Ker je zelo strmo, zavoro pa je zaradi ne-delovanja avta zelo teško stiskati (trda!) se odločiva, da na prvem primernem mestu ob cesti končava muke avta. Sledi lov za signalom. Ko ga najdeva pokličeva domov. Sledita 2 uri klicanja, lovlenja signala, mučnega čakanja in dogovarjanja. Končno prispe avtovleka, ki naju naloži in pelje do prvega servisa. Vožnja z avtovleko po makadamski cesti je svojevrsten užitek. Najprej mislimo, da je kriv akumulator a končni zaključek je, da je bil avto pod toplotnim šokom, ker je bil toliko časa na soncu. Naprava, na katero je bil avto priključen je pokazala, da bo vse ok in da se bova lahko odpeljala proti domu. Domov prispeva ob 21:30. Dolg dan je bil.

Kakor je turo videl moj brat: http://graheljsblog.blogspot.com/2014/07/kukova-spica-skrnatarica-in-dovski-kriz.html

Hvala bratu za spremstvo. Super tura, škoda le za težave z avtom.